Lost in the wind ali Kam izginjajo naše najljubše knjige?

Tale besedna diareja me držže nekaj časa. Za navdih so zaslužne slovenske cvetke, ki mi, kljub temu da je vmes cel ocean pa še par dodatnih metrov trdega materiala, povzročajo takšne alergijske reakcije, da si pulim lase in bruham namesto da bi kihala. In oči se mi solzijo. A to je od žalosti, ker počasi pokopavam svoj patriotizem. R.I.P.
 
New York Times je prejšnji teden na prvi strani poročal, kako je v letu dni službo izgubilo več kot 2 milijona in pol ljudi, ne po lastni krivdi, temveč v spomin na bivšega predsednika. 2,5 milijona!! To je do dobra nabasana Slovenija, ljudje!! Pri nas pa negujemo bedake, ki dobivajo žulj na riti in njen odtis na oblazinjenem stolčku s koleščki, počnejo bedarije in jih potem zagovarjajo z argumenti bolj votlimi od lastne glave. Govorim o slovenskih knjižnicah, jasno. Kopirano z  www.pocestnica.si: “Ob mednarodnem dnevu knjige 2008 je avtorica darovala po štiri izvode Pocestnice vsaki slovenski splošni knjižnici,” zraven pa donacijo komentirala kot smiselno le, ko so knjige sveže, brane in iskane. UNESCO je leta 1996, 23. april razglasil za mednarodni dan knjige in pod osnovni namen navedel “približati knjigo široki množici in razširjati bralno kulturo.”
thumbknjiznekazalke2Vir: http://www.pocestnica.si
Potem pa podari knjige knjižnicam sam avtor in jih ti mojstri razšenkajo naokoli: pridnim bralcem, poslovnim partnerjem in – drznem si sklepati po kulturi dojemanja – verjetno tudi prijateljem.  Živela slovenska ignoranca! Za lažje razumevanje pravkar napisanega, saj imajo nekateri očitno s tem še vedno težave, lahko naredimo preprost matematični povzetek. Široka množica ≠ poslovni partner. Razširjati bralno kulturo ≠ podariti knjigo enemu bralcu. Bo zdaj šlo? Hvala ministrstvu za reformo šolstva. Nivojski pouk bi prišel prav očitno tudi v splošnih knjižnicah, ha, ha. Fino.

Nikakor ni vse v interpretaciji. Zdrava kmečka pamet in ščepec razuma pa je takoj vse kristalno jasno. Morda bi nekateri pač vseeno potrebovali Kosmačevega Tantadruja, da jim obesi kakšnega izmed svojih zvoncev okrog vratu in jih pošlje prežvekovat pojočo travico na miren klanec, kjer bi veselo mukali, drugi pa bi redno hodili na obisk s kanglico in jih lepo pomolzli. Da bi se za spremembo pač vloge še malo zamenjale.
 
Zahvaljevati se knjižnicam, ki so po opozorilu vendarle postavile manjkajoče izvode Pocestnic na police, kamor so bile namenjene že prvotno, nima smislaLepo od njih, vendar kljub vsemu prepozno. Ljudje so čakali, da se zagrizejo med omenjene še vroče platnice tudi do pol leta in več. Knjižničarji so medtem sedeli na vročih knjigah 9 mesecev. Diši po svinjariji? Meni vsekakor!! Bom pa še naprej vriskala in pesmi v podobnem stilu piskala na ušesa tistih, ki tega še niso storili in se raje posvečajo raziskovalnemu novinarstvu po internetu v stilu FBI. A sem prepričana, da zagotovo ne v času delovnih ur
 
Kaj ima to opraviti z mano, smrkljo jezikavo? Veliko in vse. Berem, plačujem davke, stojim za poštenjem in tu  pa tam imam koga rada. Na srečo se na drugi strani sveta lahko afnam med bogato založenimi policami vsemogoče literature. Newyorške knjižnjičarje bo pa itak kap, ko jim povem o tej burleski iz slovenske kure in garant se bodo še največji ateisti med njimi križali od ogorčenja. Jaz se že. Pamet z vami! Amen.
Advertisements

18 thoughts

  1. Ajajaja! Saj ne morem verjet, da nisi te zgodbe pobrala kje na daljnem divjem zahodu. Je to mogoce? A za zo gre moj davčni denar? Razočarana sem na celi črti. In obcasno je tudi mane tu in tam sram, da sem Slovenka.

  2. Super napisano in vse res. Pa misliš, da koga gane? Briga njih. Samorefleksije ne poznajo. Morala jim je tuja. Je pa še en dober zapis “lepot” Slovenije.
    Jaz žal nimam več energije za to državo. :/ Res. Ne samo, da se ne počutim več doma tu trenutek, ko stopim v svet zunaj mojega stanovanja, ampak res nimam volje več nič delat, za nič se menit itd…
    Tale s knjižnicami je pa itak tipičen primer degradiranja vrednot in neobzirnosti v SLO.
    :))
    Drgač pa zanimivo videti takšen post na tvojem blogu. Po ostrini in besednjaku zelo spominja na moje nekdanje, haha, ki, kot vidiš, niso niti pri konkretnih ljudeh, na katere so se nanašali, dosegli prav nič. :)) So pa primerni. 🙂
    Jaz ne “jamram” več na blogu. Pišem le še lepe stvari, kako je vse super, oz. če ni, pač zamolčim, ker si pač ljudje tako radi zatiskajo oči pred realnostjo in antagonizirajo tiste, ki opozarjajo na napake – saj to za njih sploh že niso več. Miselnost je šla zu grund. 😉
    Takle mamo.Pa če še tako bentimo. Smo v manjšini

  3. Barbi, ti pa pišes tako, da te posesa vase. Grozno kaj se dogaja, kako človeška neumnost ne pozna meja. Vseeno pa verjamem, da pravica vedno zmaga. Objemček

  4. Absurdno, da podarjene knjige, namenjene “širjenju bralne kulture”, podarjajo poslovnim partnerjem in tako pravzaprav “ožijo” bralno kulturo oz. vsaj omejujejo dostop do literature širši bralski javnosti. Upam, da “poslovni partnerji” knjige vsaj preberejo in da jih nimajo v okrasne namene postavljene na policah svojih pisarn. Pri novodobni jarogosposki eliti je to slednje najbrž veliko bolj modno.

    Barbi, čestitke za pronicljivo pisanje!

  5. Mjah slovenska knjižna kultura je zelo, zelo na psu.
    Sploh kar se tiče knjig, ki jih berem jaz. Ali ni prevoda, ali pa jih prevede g. Gradišnik (kar je še bolj kriminalno dejanje od tega, da prevoda ni). Še huje pa je, da za tisto, kar je meni zanimivo tako ali tako nima smisla zgubljat časa po “knjižnicah”, ker preprosto nimajo ali pa če že imajo kakega avtorja je čakalna vrsta cca. 9 mesecev in več…

    Knjige niso poceni (in vsak dan so dražje) zato, sem obsojen na nakup ene, mogoče dveh kjnig mesečno – če jih seveda sploh dobim. Za kake knjige pa zaradi nedostopnosti ter tudi cene (nakup preko amazona je namreč pregrešno drag, še posebej ko te pride včasih poštnina in carninjenje več kot sama knjiga) sem jih prisiljen ali ne brati ali pa upati, da se bo na netu našel kak ebook (ki pa spet ni isto kot platnice inu papir).

  6. Draga Spela,
    nikakor se vseh knjiznic ne mece v isti kos, a rahel skepticizem do podobnih ustanov je po tolikem razocaranju vec kot na mestu.
    Link nam je poznan in tudi tocno vemo, katere knjiznice so tiste, ki rade delajo po svoje in niso poimensko omenjene v zgornjem tekstu. Za konkreten seznam je na delu ze inspekcija.
    Posteno ni nic na tem svetu, zalostno pa je, da do takih situacij sploh prihaja. Iskrene pohvale vasi knjiznici, ki je bila ocitno dovolj odprta za pravilno razumevanje lanskoletne donacije!
    Pozdrav z druge strani luze.

  7. Barbi, hvala za razsvetljenje. Sem osupel in zaprepaden. Po drugi strani pa vse skupaj gre v kontekst obnašanja folka vsaj v naši knjižnici. Vlečejo se kot megle, vse jim je težko, o organizaciji kakšnega kulturnega ali literarnega večera pa tako ali tako ne smemo sanjati. Baje da preveč stane… Meni pa se zdi, da to družbo stanejo preveč knjižničarji. S tem svojim odnosom bi jih verjetno bilo dobro malo razredčiti in prevetriti. Še enkrat hvala za post.

  8. Spoštovani vsi, ki vam ni vseeno. Navkljub neveseli situaciji, ki jo je moja Pocestnica doživela ob vsej svoji razvpitosti in sprejetosti, v epilogu donacija splošnim knjižnicam, bi se rada oglasila in dodala nekaj dejstev, ki bodo zmanjšala pavšalizem ter, postavila situacijo v perspektivo realnosti. Veseli me, da vas je toliko, ki jim ni mar več ignorance do vsega kar se dogaja okoli nas. Da, takšni miselnosti je treba počasi narediti konec.

    Na kratko bom povzela, da sem lanskega aprila donirala vsaki slovenski knjižnici (z izjemo treh v skupini 62.) po 4 izvode knjige, za katero so bile mesece dolge čakalne vrste). Meni, ki ne vem veliko bibliotekarstvu, mnogo pa o čakanju na knjige, se je zdelo primerno, da pokažem večjim založnikom kaj se da narediti. Se mi je zdelo, da bi zgled lahko vlekel. Kar zadeva donacije svežih, vročih knjig, ne pa onih za odpis in tistih, po katerih ni povpraševanja.

    Priznati moram, da niti pomislila nisem v to, da knjige morebiti nebi končale tam, za kamor so bile namenjene. Vsaka donacija posebej je bila opremljena z jasnim dopisom, da so knjige namenjene bralcem, da se z njimi skrajšajo čakalne vrste.

    Decembra lani sem na obisku pri direktorici ene izmed splošnih knjižnic(pa bom tolerantno zamolčala njeno identiteto)na njeni mizi videla 2 Pocestnici. Sveže zapakirani v folijo. Na moje osuplo začudenje mi je povedala, da so to donirane knjige, ki jih “…veste, imamo malo za poslovna darila…”

    Potem mi je razbijalo teden dni po glavi, da to ni bilo najbolj lepo. Gospe sem napisala pismo v katerem sem vljudno prosila, da knjige vendarle vnesejo med izposojevalno gradivo, a odgovora do danes ni bilo.

    Ker se nisem rodila z vsem znanjem, ki ga (očitno) potrebujem, sem se obrnila na tiste, ki vedo več od mene. Na Ministrstvu za šolstvo sem samo preverila kakšno je njihovo stališče. Kakšno je bilo vam mora povedati dejstvo, da so me nemudoma napotili na inšpektorat za knjižnice, kjer so se nad dejanjem zgrozili. Jaz pa nad dejstvom, da omenjena direktorica ni bila edina. 12 knjižnic je dokazljivo ravnalo z doniranimi knjigami protizakonito. 5 od njih je nemudoma popravilo svojo napako ter se opravičilo.

    Super sporni ostajajo po mojem skromnem mnenju tisti (na srečo redki) knjižničarji, ki so se odločili za ščitenje protipravnih posegov ter svojih hrbtov (in verjetno tistih stolčkov na koleščkih)z nesramnim obrekovanjem, obtožujočimi odgovori ter arogantnimi obsodbami. Češ, če nekaj podariš se te ne tiče kaj s tem naredimo.

    Zadeva bo zaradi moje doslednosti seveda dobila epilog. Jasen, glasen in javen. Zakaj pa ne. Poštenje nam je lahko vsem v ponos. Tisti, ki ga po tem ne bodo zmogli bodo povedali o sebi več sami, kot jih lahko pove kdorkoli izmed nas.

    O novih donacijah slovenskim splošnim knjižnicam si seveda ne upam več razmišljati. Pred kolegi založniki pa me je tudi sram, da sem hotela priskočiti na pomoč tistim, ki je ne potrebujejo. Motiti se je človeško. Ignorirati moralna načela in izigravati ljudi okoli sebe pa ni.

    Še enkrat hvala za to, da imate mnenje. Vsakemu posebej. knjižničarke.

  9. Pozdravljeni,

    sem knjižničarka na srednji šoli v Ljubljani. Prebiram mnenja, ki se krešejo. Knjižnice nimamo pravice z doniramini knjigami početi karkoli. Če so starejšega datuma in po njih ni povpraševanja, jih v sitem vnesemo le izjemoma. To, kar berem, je precej čudno. Za knjige, po katerih se povprašuje, kot se je (in se še) po knjigi ge. Pulko, bi jo v naši knjižnici dali v izposojo nemudoma.

    Lep pozdrav in upam, da boste nesporazum hitro rešili.
    Milena

  10. P.S. Zadnji stavek pri moji objavi se je samodejno skrajšal. Glasiti bi se moral tako: “Še enkrat hvala za to, da imate mnenje. Vsakemu posebej. Vesela bom, če bomo lahko delili tudi mnenje stroke in kakšnega knjižničarja ali knjižničarke.”
    Življenje je polno napak. Majhnih in velikih 😉

  11. Zakaj me tovrstna logoreja, kot dokaz slovenskega primitivizma in oportunizma sploh ne gane več?!
    It has simply gone to far…
    Bravo barbi za ekstatično pisanje. Pošteno paše nekaj prepotrebne pronicljivosti na naših tleh.
    Sam pa sem osebno že dolgo raje za urbano gverilo kot radikalnejšo obliko uveljavljanja volje ljudstva! Dolgo časa sem sicer tudi sam kričal na vse smeri in na vso moč, a na koncu dočakal grenko spoznanje da je ignoranca, šarlatanstvo in apatija tako globoko zasejana v slovenske gene, da bi v sled kakršnekoli spremembe, to bilo približno tako težko, kot oslu v knjižni slovenščini dopovedat naj ne gre na led! In to prvič!
    Bunch of fuckin slaves!

    Pozdravček našim exportiranim možgančkom! 🙂

  12. Mislim, da bi se morali ljudje zamisliti kakšne so družbene norme in kaj je prav in kaj ne. Če bi vsi delali tako kot ti, bi bil svet še bolj pokvarjen in še bolj krut do tistih, ki nimajo in ne morejo nikjer vzeti. V tem primeru so to bralci in namesto, da bi knjige prišle do njih, so romale na police tistih, ki se že tako utapljajo v obilici vsega. Pa tudi če se ne, ni pravično da dobi podarjeno knjigo samo ena oseba, namesto da bi le-ta romala skozi roke mnogih.

  13. Sem knjižničarka na osnovni šoli in vsako leto moram organizirati zaključek bralne značke. Prebrala sem Pocestnico in me je zelo prevzela. Rada bi, da bi prišli predstavit svojo knjigo tudi učencem naše šole. Prosim oglasite se mi na priložen email. Hvala vnaprej. Joži

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: